Hajvfajf’s Weblog

Plavutkanje gojimo v Sloveniji že več kot 20 let. To je potapljaški šport, ki se izvaja pod okriljem svetovne potapljaške zveze CMAS (Confederation Mondiale des Activites Subaquatiques).Tekmovalci za ta najhitrejši plavalni šport, uporabljajo posebno plavut, oblikovano tako kot delfinova plavut, ki se imenuje mono plavut ali krajše “mona”.

Tehnika plavutkanja, oponaša gibanje delfina in omogoča z držo telesa in opremo, kar najboljšo hidrodinamičnost in neprimerno večje hitrosti, ki jih je človek sposoben doseči v vodi, zgolj samo s svojimi mišicami. Telo se pri plavutkanju giblje po vodi ali pod njo in je stegnjeno in napeto, glava je potopljena pod vodo, pri dihanju si pomagamo z dihalko (“šnorkljem”), na nogah imamo plavut. Pri gibanju delujejo vse mišice, najbolj nožne in mišice trupa. Ti sklopi mišic, si podajajo delo tako, da spravijo telo v dorzalno-vertikalno valovanje. Amplituda valovanja je minimalna za roke in maksimalna za noge.TehnikaZ dlanjo desne roke, pokrijemo hrbtno stran leve roke in plavutkar naredi s stegnjenimi rokami naprej, nad glavo, prvo drsečo in stabilno površino, s katero prebada vodo in zmanjšuje njen upor. Glava se v to formacijo skrije, kot glava želve v oklep. Pogled plavutkarja je v idealni legi usmerjen na dno bazena, tako da ostalega dogajanja v bazenu niti ne opazi, razen na obratih. Gib sinusne krivulje se v resnici začne s potiskom bokov naprej in se prenese na noge, ki pa se v kolenih le minimalno krčijo. Začetniki lahko delajo napako, da pričnejo gibanje v kolenih, kar povzroča velik upor in izgubo učinkovitosti gibanja. Prav za razvijanje velikih hitrosti, je pomembno, da se noge končajo s podaljškom, oz veliko površino monoplavuti, ki je glavni pripomoček za odrivanje vode, nabiranje kondicije in moči.

Napotki za najboljšo tehniko in največjo hitrost: – amplituda gibanja mora biti čimvečja, torej je pomembno, da boki opišejo čimdaljšo pot od enega do drugega vrha giba- začetek udarca se mora začeti v spodnjih trebušnih mišicah in mišicah spodnjega dela hrbta – noge morajo biti zravnane – prednji del telesa mora biti negiben, šnorkelj ne sme biti potopljen – zgornji in spodnji udarec z mono morata biti izenačena – zaradi hidrodinamike mora biti telo iztegnjeno- plavut ne sme skakti iz vode, ker gre s tem veliko energije v nič.

Ločimo dve disciplini plavanja z mono plavutjo. Hitrostno plavanje in hitrostno potapljanje. Bistvenih razlik v tehniki hitrostnega plavanja (po površini z uporabo dihalke) in hitrostnega potapljanja (plavanje pod vodo z uporabo jeklenke s stisnjenim zrakom ali na dah -apnea) ni. Plavutkanje pod vodo omogoča boljši izkoristek odriva vode navzgor, kar pomeni bolj efektiven sekundarni del gibanja in večjo hitrost. Plavutkar pred seboj potiska jeklenko s stisnjenim zrakom, roke ostajajo popolnoma iztegnjene. Jeklenko drži popolnoma horizontalno, kot da bi bila podaljšek rok, neupogljiv del telesa. Podobno je pri plavanju na dah, kjer je drža rok in trupa še bolj pomembna, saj vsaka nepravilnost v drži povzroči še večji upor. Starti so takšni kot pri klasičnem plavanju. Pri odrivu se skuša dobiti, kar največjo začetno hitrost, z najmanšim uporom.

Tudi v disciplinah, ki se plavajo na površini, je dovoljeno, da plavutkar po skoku in obratu, plava pod vodo nekaj metrov (pridobivanje na hitrosti). Obrati so enaki kot pri klasični kravl tehniki. Plavutkar pride do stene bazena s polno hitrostjo, se upogne v pasu, z nogami se nasloni na steno, se obrne okoli osi za 90 stopinj in se odrine. Po odrivu se med plavanjem pod vodo obrne do konca. Po dveh do treh zamahih s plavutjo, je plavutkar zopet v začetnem položaju na trebuhu.

Trenirati se začne najprej z navadnimi plavutmi (pravimo jim gume) in šnorkljem, da se osvoji tehnika. Številne vaje popestrijo gibanje in okrepijo mišice. Ko nogi migata sinhrono in je dihanje usklajeno, se lahko treningi po ogrevanju nadaljujejo z mono plavutjo.Tehnko lahko osvojimo v kakem mesecu treningov, vendar se občutek za drsenje in kontroliranje točno določenih mišic razvije z leti, tako da vaj za izboljšanje tehnike nikoli ni preveč. Predvsem pa vsi začetniki dajo čez krst z dihalko (šnorkljem). Potrebno je dosti vaje, da se naučiš dihati, za to mnogi popijejo precej vode, dokler njihovo puhanje in dihanje ni usklajeno z ritmom gibanja.

Oprema:

Med obezno opremo štejemo stereo plavuti, monoplavut, dihalko, plavalno kapo, plavalna očala, kopalke. Pod dodatno in neobvezbo opremo, se znajdejo še zamaški za nos, deska iz penaste mase, milo kot »žlica« in vrečke kot nogavice za obuvanje mone. Šnorkelj je namešččen frontalno, po predpisih mora imeti premer 19-23 mm, z velikostjo ne več kot 480 mm. Monoplavuti pa so različnih oblik in velikosti, tekmovalne iz boljših materialov, z bolj trdim listom, večje, z bolj sofisticiranimi copatki, ostrejšimi robovi, boljšim reliefom, vse za čimboljšo hidrodinamičnost. Oblika in velikost monoplavuti ni predpisana, znano pa je, da zelo velika plavut ne prinese nobene prednosti. Kako spoznati monoplavut? Morskih deklic edino obuvalo? Dila oz. en sam plavutin list iz steklenih vlaken, copatki iz gume. Obe nogi tesno fiksirani, vsaka v svoj copatek na isti površini.

In kakšna je zgodovina tega športa? Zagotovo se po tradiciji ne more kosati z atletiko, daje pa ravno toliko zadovoljstva. Uradno je izumitelj monoplavuti poročnik Francoz Collier, ki jih je leta 1927 prvi testiral. Narejene so bile iz gume in uporabljene na vojaških tekmovanjih. Prva tekma v plavalnem bazenu je bila prirejena v Franciji, leta 1936. Naslednje leto je prišlo do prve izboljšave plavuti, ki je bila prelomnica, vse do današnje oblike. Leta 1940 zaide plavutkanje v ZDA, kjer najde veliko navdušencev. V naslednjih dvajsetih letih so prirejena številna tekmovanja v rekah, jezerih in plavalnih bazenih. Leta 1967, je bilo prirejeno prvo Evropsko prvenstvo v Alteri, Italija. Prvo svetovno prvenstvo je bilo v Hanovru, leta 1976. Tega leta pride tudi do novega preoblikovanja monoplavuti, ko Rusi prej samo gumijasto površino, zamenjajo s kovinskim listom obdanim s tanko plastjo gume. Tako postanejo hitrejši, vendar pa problemi z upogljivostjo plavuti ostanejo. Z zgornjim delom telesa, se tudi še posnema plavalno tehniko kravl.

Z iznajdbo steklenih vlaken, se je v evoluciji plavutkanja naredil velik preobrat – težke kovinske in neupogljive plošče, so zamenjale lahke, prožne in upogljive plošče iz steklenih vlaken. S plavutjo iz steklenih vlaken, se je razvila nova tehnika plavanja s plavutmi. S tem odkritjem, so naredili tudi nepogrešljivi del opreme – dihalko (šnorkelj), prirejeno posebej za plavutkanje. V naslednjih letih, so se oblikovala pravila, osvojila nova tehnika, razvili novi materiali in discipline. Uradno je bil ta šport priznan leta 1986, ko je bilo tudi drugo svetovno prvenstvo v Berlinu z udeležbo kar 28 držav iz različnih kontinentov.

Danes najmočnejši so Rusi, ki to dokazujejo z zmagami na vseh svetovnih prvenstvih do sedaj. Za njimi so Kitajci, ki imajo v lasti veliko svetovnih rekordov. Nato pa pride na vrsto Evropa in z njimi najboljši Italijani. Plavutkanje tudi v Sloveniji gojimo že več kot 20 let. Spada med potapljaški šport, ki ga priznava svetovna potapljaška zveza CMAS. Je zdrav in celosten šport. Okrepi muskulaturo, izboljša fizično vzdržljivost in njegovo treniranje je zelo prijetno. Kot nalašč je za tiste, ki imajo preveč energije, prav tako pa tudi za tiste, ki jim energije primanjkuje. Kdor ne plavutka, ne ve, kaj zamuja.

Poznamo mone za trening in tekmovanja. Ročno brušena plošča iz plastike, ojačana s steklenimi vlakni (fiberglas), se ponavadi uporablja za tekmovanja. Mone za trening, so ponavadi mehkejše in izdelane iz gume. Poznamo različno trde plavuti, odvisno od potreb športnika – šprinterske, srednje in dolgo-progaške, mone za trening in tekmovanja. Boljši plavalci imajo več različnih mon. Za začetnike je primerna mehkejša.

Tekmovalna mona omogoča maksimalno hitrost – z vsakim udarcem prepotujemo največjo možno razdaljo. Za res dober rezultat je seveda, kot v vsakem športu, potrebno veliko treninga. Dolžina in širina približno 70 cm, teža okrog 2,25 kg. Sestava: plošča iz umetne mase, ojačana s steklenimi vlakni; “copatek” je odprt na peti in izdelan iz gume Prožnost: mehka, srednja, trda. Kakšno bomo uporabljali je odvisno od moči in potreb plavalca.