Hajvfajf’s Weblog

Govoriti o tem, da se politika in šport ne smeta mešat, oziroma da bi s tem šport izgubil čar je kot govoriti o tem kako se filmski igralci, pevci ne bi smeli opredeljevati med volilnimi kampanjami po svetu … Vendar pa je znano, da se namerno vpletajo, pojejo na najrazličnejših konvencijah, snemajo in sodelujejo v reklamnih filmih … Saj bo s tem filmska industrija izgubila čar, ker se meša s politiko, saj bo tako zabavna industrija izgubila na svoji čari?!? Za tiste, ki se delajo slepe na tem področju svetujem eduktivno injekcijo  (razširite si svoja obzorja, nikoli ni prepozno)

šport & politika :
- začnimo od ranih začetkov športa: Antična Grčija-med časom olimpijskih iger so bili prekinjeni vsi oboroženi spopadi med vojskujočimi se polisi …
- zmagovalci olimpijskih disciplin so kazali uspešnost in moč določenaga polisa iz katerega je zmagovalec izhajal

- med olimpijskimi igrami v Berlinu leta 1936 so bile olimpijske igre velika propaganda nacional-socializma in kampanja k spodbujanju nacizma, dominantnosti arijskega človeka (33 zlatih medalj športnikov iz nacistične Nemčije in skupno 89 medalj) … vemo kako je Jesse Owena demantiral na samo svoj način celotno ideologijo
- kako so med Hladno vojno vsi športni dvoboji med ZDA in Sovjetsko zvezo pomenili tudi dvoboje teh dveh ideologij (kateri sistem je primernejši za “vzrejo” vrhunskih športnikov)
- leta 1976 so OI v Montrealu bojkotirale številne afriške reprezentance zaradi ne izključitve Nove Zelandije, ki je sodelovala z Južno Afriko (rastistično apartheid Južno Afriko)
- leto 1980 OI Moskva, bojkot ZDA in njenih kapitalističnih priležnic, leto 1984 OI Los Angeles, bojkot SZ in njenih komunističnih bratov
- spomnimo se dogodkov OI v Munchenu leta 1972 in poboja izraelskih športnikov s strani palestinskih skrajnežev
- da ne govorimo o vplivu sponzorjev, kapitala, multimiljarderskih lastnikih velikih klubov, ki seveda nimajo nikakršnega opravka s politiko in njihovega vpliva na šport
- in navsezadnje letošnje Olimpijske igre-se v veliki meri izkoriščajo za antipropagando proti Kitajski in njenih “kršitvah” človekovih pravic nad Tibetanci, nad Uiguri itd. … (slišimo izjave nekaterih športnikov … Bojkotirali bomo OI zaradi kršitev človekovih pravic na Kitajskem), potemtakem se lahko vprašam, kje bi pa lahko sploh organizirali OI, ne da bi nas pri tem omejevalo moralno dejstvo, da se v tej državi ne kršijo človekove pravice …

Politika se meša v šport že s tem, ko športnik obleče majico, dres v barvah svoje države, ko teče častni krog z zastavo države, ko na zmagovalnih stopničkah posluša neko pesem, ki ga spominja, da je del določene “zamišljene skupnosti”, naroda, ko sprejemajo najrazličnejše tujce v domačo reprezentanco z namenom boljšega rezultata reprezentance in s tem večje promocije države, medtem ko ne dajo 10000 prebivalcem države niti osnovnih življenjskih pravic …

upam, da boste nekateri dojeli, da se je politika od nekdaj mešala v šport in se bo tudi v prihodnje …

ps: ko nam bodo preprečili še pravico do našega mnenja … Potem mislim da ne bomo več zaslužili poimenovanja LJUDJE – RAZUMNA BITJA za to našo živalsko vrsto …

Ker ni bila tekma v petek dosti, sem mogla na ogled še ene tekme futsala. V nedeljo je bila tolminska športna dvorana prizorišče večnega dvoboja med Puntarjem in sosedom iz Kobarida, le da so tokrat pomerili mladi igralci oz.  igralci stari 21 let in manj …

Pred tekmo so se v domačem taboru spomnili na puntarske reprezentante, ki so z veliko uspeha branili barve mlade reprezentance. Spominske slike so iz rok predstavnika uprave Mojmirja Skočirja prejeli Rutar, Čujec in Rosič. Derbi je na tribune privabil ogromno navijačev obeh klubov, ki so lahko spremljali nadvse zanimivo tekmo.
V prvem polčasu so imeli več od igre domačini, čeprav so prvi povedli gostje. Borut Ručna je z velike razdalje s pomočjo Čujca počistil pajčevino Levpuščkovih vrat. Veselje gostov je bilo  kratkotrajno. Slabo minuto kasneje je namreč Rutar, tudi s pomočjo gostujočega igralca, ugnal Hafnerja. Veselje se niti ni poleglo, že so se Puntarjevi navijači ponovno veselili. Lepo izpeljano akcijo je, po predložku Gregorčiča, izkoristil Čujec. Do konca polčasa sta si obe ekipi pripravili še po eno lepo priložnost (Štih in Čujec), a se mreži nista več zatresli.

V nadaljevanju so bolje pričeli uporniki, a so v največji ofenzivi gostje izkoristili nezbranost v Puntarjevi obrambi in zadeli prek Juga. Kasneje se je isti igralec znašel popolnoma sam pred Levpuškom in zadel za drugo vodstvo Oplasta na tekmi. Minuto za tem je vrzel v obrambi  izkoristil še kapetan Štih in mnogi so že pomislili  na zanesljivo zmago Kobaridcev. S tem se niso strinjali Kavčičevi varovanci , ki so krenili na vse ali nič. V 36. minuti je najprej Čujec z nizkim  in natančnim strelom presenetil vratarja , minuto pred koncem pa je Gregorčič, samostojnem prodoru Rutarja čez celo igrišče, žogo potisnil v prazno mrežo za zasluženo izenačenje.

Če ocenim igro Puntarja, moram povedat, da se mi ni dopadel njihov pristop k igri, saj so v samem napadu pokazali premalo volje do zadetka in uspešno izvedenih akcij. V obrambi pa jim je predvesm manjkala agresivnost, s katero bi lahko zaustavili nekatere nalete Kobaridcev.

Tako se je odigral prvi polčas 1. polfinalnega para v Tolminu, ki napoveduje, da bo v soboto v Kobaridu še vroče in zanimivo. Vsekakor se bo v finale uvrstila tista ekipa, ki bo v soboto imela več sreče in večjo voljo do uvrstitve v finale. 

V petek je bila v Kobaridu odigrana še druga tekma finala 2. SFL med ekipama Oplasta in Benedikta. Gostje iz Benediskta so na tekmo prišli s samo 8 igralci, saj so svojo priložnost izgubili že na prvi tekmi, ko so previsoko izgubili, da bi lahko rezultat popravili na tokratni tekmi. Na drugi strani je Oplast zaigral z vsemi dvanajstimi igralci.

Že ob prihodu v dvorano, se je čutilo, da vse diši po slavju … Nekateri člani navijaške skupine Bombe, so na tribunu znosili trakove, popisane majce za igralce. Predsednik kluba Velišček je velikodušno pozdravljav prihajajoče in svojim “podrejenim” dajal napotke o postavitvi miz v klubski sobi … Ob 18. 45 je bilo vse nared za tekmo. Navijači oziroma celotna dvorana je začela bučno navijati in spodbujati igralce.

V 6. minuti je publiko obnorel Tomislav Horvat-kralj golov, ko je “lisičje” ukanil gostujočega vratarja. V 13. minuti je samo še potrdil zakaj, so ga povabili v Oplast. Do konca prvega dela pa je Oplast narekoval ritem, dajal ton igri, gostje pa niti niso vedeli, odkod jim preti večja nevarnost. Dve četvorki sta pokazali domiselno igro, kljub temu pa je treba priznati, da Benedikt ni pravo merilo Oplastove moči. Dejstvo pa je, da je so bili Kobaridci premočni in precej suvereni za to sceno. Do konca polčasa so zabili še tri zadetke, pod dva se je podpisal B. Ručna, enega je v mrežo pospravil Leban. Omenimo tudi to, da je par lepih prilik (okvir vrat in strel mimo) zapravil tudi Zorč.

Drugi del je bolj ali manj mineval v zapravljanju domačih priložnosti, ki so do konca kar enajstkrat zatresli mrežo gostov – še dva je v drugem delu dodal že omenjeni Ručna Borut, hattrick je z Oplastovim 10-im golom dosegel tudi Horvat, svojega drugega je zabil tudi Leban, v statistiko pa sta se vpisala še Perendija in Sovdat.

V bojne barve odete Soške bombe in znova aktivirana kobariška maskota Bombi, so z ovacijami pozdravljali svoje ljubljence, v dvorani je donelo »Šampijoni, šampijoni!« in »Prva liga!«, za športen pristop pa so nagradili tudi goste – »Benedikt« smo ujeli med preostalim skandiranjem.

Bolj, ko se je srečanje bližalo koncu, bolj so postajali nestrpni gledalci, ki so zadnje minute od prvega do zadnjega preživeli na nogah in tako spomnili na zlate čase kobariškega futsala, na sledove evforij iz največjih Oplastovih uspehov v preteklih letih. Po zadnjem sodniškem žvižgu so na parket poleteli raznobarvni papirčki, navijači in igralci so se odeli v vnaprej pripravljene majice s pomenljivim napisom:
»OPLAST IS BACK« na sprednji strani in
»PRVA LIGA DANES, in na zadnji

Ob pisku sirene, se je začelo slavje … Igralci so za popestritev uprizorili zmagoslavni “bombo” in “ribco”.

Po veselju na igrišču je sledila še slavnostna podelitev medalj in pokalov igralcem obeh ekip, katero je izvedel Zdravko Golob, kot kaže edini funkcionar, ki si je po obilici zdrah v pretekli sezoni glede (ne)pravice natopa v prvi ligi, upal priti pred kobariško občinstvo. 

Igralci so skupaj z upravo slavje nadaljevali v klubskih protorih, nato pa v kobariškima baroma “Cinca Marinca” in Tea. Na žalost, se nisem udeležila slavja, kjer bi lahko posnela kakšno slikco, ki si bi jo želela ženska stran publike. Govorim seveda o slikah igralcev izven igrišča …

Če povzemem celotno sezono Oplasta. Oplast se je torej pričakovano v prvi ligi, kar je bil njihov edini cilj že pred sezono, a jih za njihove vedno visoke ambicije tudi v prvoligaški druščini čaka v prihajajočih mesecih ogromno dela, saj navkljub »sprehodu« skozi drugoligaško tekmovanje njihova igra nikakor ni kazala želene konstantnosti in učinkovitosti, kakršna je potrebna za uspešne nastope v najvišjem rangu futsal tekmovanj.

Za konec pa še gasilska vseh, ki so Oplast vrnili v 1. ligo